Boč, zavarovano območje narave, tudi letos vabi k ogledu velikonočnice.

Ponovno opozarjamo na prizadevanja za varstvo in ohranjanje naravne dediščine ter dosledno spoštovanje postavljenih ograd in opozorilnih tabel, ki varujejo rastišča.  

Velikonočnica je zaščitena rastlina, ki v vsej južni Evropi uspeva le v Sloveniji, in sicer na štirih rastiščih. Dve od teh sta na Ponikvi pri Šentjurju, eno je na Boču, eno pa ostaja skrito, saj so ga ljudje pred leti precej izropali.

Velikonočnica (latinsko Pulsatilla grandis) je vijoličasta lepotica, obdana z nežnim puhom, ki je ime dobila po krščanskem prazniku Veliki noči. Pojavi se vselej, ko skopni sneg in prvi sončni žarki dodobra ogrejejo apnenčasta tla, porasla s travo, ki ne dovoljuje strojne obdelave, kaj šele gnojenja. Navadno ta drobna, s svilnato žametnim stebelcem obdana cvetlica zacveti februarja in cveti vse do sredine aprila, a ker je vreme zadnja leta silno nepredvidljivo, tega, do kdaj bo cvetela, ni mogoče predvideti. Cveti vselej v treh fazah. Najprej se pojavi puh in takrat obstaja največja nevarnost, da jo obiskovalci, ki je sploh ne opazijo, pohodijo. Dlake, ki obdajajo cvet, so napolnjene z zrakom in preprečujejo, da bi ledeni kristali prodrli do njenega stebla in cveta. Prav to ji tudi omogoča, da začne rasti še pod snegom, ko pa se ta stopi ter jo na pobočju obsijejo prvi sončni žarki, se razcveti v prelep vijoličast cvet, ki se ponoči vselej tudi zapre. Tretja faza cvetenja je, ko iz zemlje požene do 40 centimetrov visoko kosmato steblo, na koncu katerega je pestič, ki spusti seme, ki ga nato raznaša veter. To je seveda pomembno in pomeni, da bomo velikonočnico lahko uzrli tudi v prihodnje. Ni pa odveč opozorilo, da je trganje njenih cvetov zaščitene rastline  ali celo izkopavanje kaznivo.